Gozdovi so še vedno zeleni

Režiser slovenskih filmskih uspešnic Petelinji zajtrk in Šanghaj predstavlja tragično vojno dramo o nesmislih in zablodah prve svetovne vojne. Leta 1917 je hrib Rombon pomembna obrambna točka soške fronte, toda po italijanskem topniškem napadu preživita le težko ranjeni stotnik Jan in koroški vojak Jakob. Ker jima je ukazano, da ne smeta zapustiti postojanke, hkrati pa se ne moreta nadejati okrepitev, kolebata med vprašanjem vojaške časti in željo po vrnitvi domov.

»Naberšnik je relativno skromna produkcijska sredstva obrnil sebi v prid in posnel minimalističen vojni film, ki nam skozi intimno zgodbo dveh posameznikov prikaže nesmiselnost in krutost vojne. Namesto glasbene podlage poslušamo zvoke iz okolice, namesto prizorov obstreljevanja spremljamo prizore trpljenja, kot so pomoč pri izločanju, oskrbovanje rane in utapljanje bolečine v alkoholu. Neprijetne prizore, v katerih se odraža človečnost. Usodo glavnih protagonistov bi lahko prenesli na katerikoli vojaški spopad, to pa zato, ker je ta tako preprosta, osebna in univerzalna. Kopetzky in Lindner prihajata iz različnih družbenih okolij (prvi izhaja iz premožne družine, medtem ko je drugi sin obrtnika), sta različnih narodnosti in nosita drugačna čina. Pravzaprav nimata skupnega ničesar drugega kot to, da sta se znašla ob napačnem času na napačnem kraju. […] Vojaka ne izkazujeta nobene ideologije. Vse, kar počneta, je, da izpolnjujeta ukaze in opravljata svojo dolžnost – to, kar so pred in za njima počeli milijoni. Enako velja za njune “nevidne” nasprotnike. […] Sporočilo filma je nedvoumno: pravi sovražnik je vojna in – kot nam pokaže prizor z avstro–ogrskim generalom, ki se gleda kot posvetilo Kubrickovim Stezam slave – ljudje, ki se zanjo odločajo. Ti ljudje določajo kraj in čas morije in prav ti ljudje trdijo, da je smrt vojakova najboljša prijateljica.« Klemen Černe, Siol